Tale nas čaka, najprej po sterni, skozi okno in po grebenu na vrh

Od tukaj najprej 100 višinskih metrov spusta

Mimo Ajdovske deklice

Po steni vstrajno naprej

Objem stene

Pazimo na varnost

Skozi kamin

Treba se bo malo potruditi

Pozdrav možicu

Približujemo se oknu

Še zadnja stena, pa bomo skozi okno,

ampak ta je navpična,

veeno bo šlo

Pogled po smeri prihoda

Počitek na grebenu, čaka nas še uro hoda

Poštarski in Tičarjev dom sta daleč pod nami

Vstrajno po grebenu naprej

Veselje na vrhu

Jasna in Kranjska gora

Mukotrpen spust po južnem pobočju

Kompaktna skala

Na tej poti pa malo predahneš

Juhica pri Poštarskem domu bo zadoščala

Slovo od Poštarskega doma

V višku gorniške sezone se spodobi, da si izberemo temu času primerno turo. Kopiščarjeva pot skozi okno na Prisojnik je kot naročena; lepa, atraktivna in kondicijsko kar zahtevna.

Na Vršiču smo parkirali ob 7.uri, dovolj zgodaj da še ni bilo gužve, čeprav so bila parkirišča takrat že do dobra zapolnjena. Pot nas je vodila mimo Tičarjevega doma v smer Poštarskega doma. Pet minut pred kočo smo se najprej spustili za sto višinskih metrov, nakar smo pričeli z vzponom. Kmalu smo si nadeli zaščitno opremo in zagrizli v severozahodno steno gore.

Kaj kmalu smo si dodoba razmigali vse ude in se ogreli, človek bi od vsega lepega kar zavriskal. V nadaljevanju smo se približali Ajdovski deklici, ki jo običajno občudujemo s ceste na poti na prelaz. Pot se nekajkrat postavi čisto pokonci, drugič spet preči navpično steno, posebnost poti je ozek kamin skozi katerega je potrebno prilezti na pravi način, da se ne bi zagozdil. Nam je uspelo s prvim poskusom.

Pot je bila tako zanimiva, raznovrstna, da sploh nismo dojeli, kdaj smo se približali Prisojnikovem oknu. Še čez krušljivo področje in pred nami stoji še navpična stena, čez katero bomo priplezali iz okna na greben gore. Stena je opremljena s skobami in jeklenico, plezanje po njej je res užitek.

Človek bi tukaj pomislil, da je še malo do vrha, pa nas je čakala kar dolga in zahtevna grebenska pot, občasno smo dihali "na škrge". Na vrhu smo si pošteno oddahnili, kajti utrujenost se je dodobra razlezla po naših udih.

Spust smo opravili po južni, Slovenski poti, naj bi bila to najlažja pot od vseh možnih. Vendar tudi ta pot ni enostavna, večino časa si je potrebno pomagati z rokami, zgolj zadnjih 45 minut poti, bi lahko opravil tudi s pohodniškimi palicami. Še nakaj krajših vzponov do Poštarskega doma in že smo sede za mizo lepo urejene koče pogledovali proti vratom, kdaj nam bodo prinesli prvo pivo.

Svojim celoletnim aktivnim pohodniškim navadam se moramo zahvaliti, da smo zelo zahtevno, vendar krasno turo kljub vsemu opravili z nasmehom na obrazu v upanju, da bi podobne dneve doživeli še večrat.

Za ogled vseh slik kliknite na Več o tem!

Srečo Trdina

041 743 026

sreco.trdina@gmail.com